• srčne bolezni,
• artritis, 
• holesterol, 
• prehladi, itd,..

MED JE BOŽANSKO ZDRAVILO

Med, nektar bogov, kakor so mu pravili stari Grki, so včasih bistveno bolj cenili kot danes. Predvsem bi ga lahko zdravniki bolj priporočali svojim bolnikom, saj je zdravilno učinkovanje medu znano in dokazano. Navsezadnje ima Eskulap, grški bog medicine in zdravilstva, v roki palico, okrog katere je kača (simbol zdravljenja), v drugi roki pa kupo, v kateri je med. Tudi Egipčani so svojo sveto kačo hranili z medom. Med koristi vsem, precej pa lahko pomaga srčnim bolnikom.

Med mnogimi sestavinami medu so tudi takšne, ki zmanjšujejo količino tako imenovanega C-reaktivnega proteina, posebne beljakovine, ki je škodljiva za srce in ožilje. škoduje pa tudi drugače, saj naj bi bile te beljakovine  vpletene tudi na nastanek raka na debelem črevesu, vendar strokovnjaki to še raziskujejo. Škodljivi vpliv C-reaktivnega proteina (CRP) na zdravje srca in žil pa je že dokazan. Človek, ki ima v krvi veliko te beljakovine, lahko kmalu zboli za sladkorno boleznijo, saj mu precej poviša krvni tlak, poviša se mu količina maščob v krvi, kar vodi v aterosklerozo. Manjše raziskave (v njih je sodelovalo manjše število bolnikov s preveč holesterola) so dokazale, da redno uživanje medu zmanjša količino CPR v krvi, s tem pa se zmanjša tudi količina holesterola. Učinkovine v medu imajo odlično lastnost, da žilne stene čistijo in jih varujejo pred aterosklerozo.

Čebele znajo česar človek ne zmore

Med vsebuje vrsto odličnih sestavin, vendar je njegova sestava precej zamotana. Človeku se doslej še ni posrečilo, da bi ga naredil  sintetično. Vsebuje veliko vrst sladkorjev in tudi organskih kislin, zato ima protimikrobni učinek. Ima veliko ogljikovih hidratov (ki sodijo med najkakovostnejše), vsebuje številne vitamine (B 6, tiamin, niacin, riboflavin in pantotensko kislino), mnogo mineralov (kalcij, baker, železo, magnezij, mangan, fosfor, kalij, natrij in cink), tudi številne močne antioksidante (ti celice varujejo pred škodljivimi prostimi radikali), pa encime, ki pomagajo pri prenovi mnogih učinkovin, da telo dobi vsa potrebna hranila. Na splošno velja, da ima med, ki vsebuje več vode (ker ima več antioksidantov). Voda je namreč naravna sestavina medu. V nasprotju s splošnim prepričanjem lahko med uživajo tudi diabetiki, vendar morajo pri tem nadzorovati količino zaužitih ogljikovih hidratov.

Kjer se cedita med in mleko

Med so za zdravje verjetno uporabljali že v davni zgodovini, ki ne hrani kakšnih posebnih zapisov. V Bibliji je obljubljena dežela tista, v kateri se "cedita med in mleko", torej je med simbol izobilja. V eni od različic Biblije so Američani našteli, da je med omenjen kar 61-krat.  Uporabljen je tudi v judovski tradiciji, cenjen v muslimanski veri, prav tako so ga, kot rečeno, zelo cenili stari Grki. Hipokrat ga je redno uporabljal pri zdravljenju vrste težav, predvsem pa pri vnetjih in zdravljenju ran, ki se z uporabo medu niso zagnojile in so se tudi hitreje zacelile. Rimljani so med uporabljali celo za plačilno sredstvo.

Medicina med po krivici zapostavlja

Vendar imamo precej novejših zgodb, ki pričajo o koristnosti medu in predvsem o tem, kako se tega naravnega daru ljudje dosti premalo zavedamo. Čebelarji, ki sami redno uživajo med, večinoma nimajo težav z artritisom, tudi ne z revmatizmom, imajo dosti manj bolezni dihal in še bi lahko naštevali. Ameriški strokovnjaki iz države Michigan v članku z naslovom Honey in Modern Therapeutics (Med v sodobnem zdravljenju) navajajo številne zglede, kako so si ljudje bolezni pozdravili z medom. Med njimi so bili tudi zdravniki, ki so pozneje svoje izkušnje objavili, vendar so bile med njihovimi kolegi preprosto prezrte. Videti je, da je med preveč preprosta možnost za znanstveno medicino. In vendar ga človek sam ne zna narediti.
Američani so med začeli množično upoabljati po zgledu Evropejcev, saj je čebelarska tradicija bolj zakoreninjena v Evropi, predvsem med slovanskimi narodi, kamor sodimo tudi Slovenci. Madžari, Grki, Italijani in Slovenci že stoletja med uporabljamo pri mnogih zdravstvenih težavah: pri urejanju prebave, pri odpravljanju trdovratnega kašlja, zdravljenju bronhitisa pa tudi tuberkuloze in drugih bolezni dihal. O koristnosti medu za srce in žile je človeštvo izvedelo šele v zadnjem času. V zgodovini je bilo znano le, da med "krepi srce". V antiki so med uporabljali za odvajanje vode, ker ima diuretični učinek, pa tudi za zdravljenje ledvic in vnetja ledvičnih čašic. Slavni operni pevci med še danes redno uporabljajo, ne samo pred nastopi, ker odlično učinkuje na grlo in glasilke.
Ena od zgodb, ki so jo Američani objavili šele nedavno, pravi takole: mlajši človek je imel hude težave z dihali (zgodilo se je leta 1925), obiskal je mnoge zdravnike in večina izmed njih je potrdila sum, da ima možakar turberkulozo. Po sedmih mesecih zdravljenja (seveda takrat za turberkulozo tudi ni bilo učinkovitih zdravil) so zdravniki dvignili roke, češ da bo bolnik v kartkem umrl. Svetovali so mu le to, naj se preseli na zahod, česar pa si ni mogel privoščiti. Dobil pa je službo pri čebelarju, pomagal mu je prestavljati številne panje, z njim je lovil roje in mu skratka pomagal čebelariti. Šlo je za zelo veliko "farmo" panjev, ki so bili postavljeni sredi velikanskih nasadov sadnih dreves. Sprva je panje komaj dvigoval, še več težav je imel z vedri z vodo, ki jih je prenašal. toda od čebelarja se je naučil ceniti med, poleg tega ga je redno užival. Vsak dan je delal do onemoglosti in vsak dan je bil močnejši. Ko je tri leta pozneje obiskal nekatere zdravnike, ki so mu napovedali zanesljivo smrt, ti zdravniki niso hoteli verjeti, da mu je med pomagal do zdravja. Preprosto se jim je zdelo neverjetno, da še vedno živi.

Med proti prehladu

Čebelarji menda nimajo težav niti z ledvicami niti z očmi, njihova koža je čista, pripoveduje eden od njih. Eden od znanih receptov za zdravljenje prehladov, ko smo ravno v obdobju, ki ga zaznamujejo, je naslednji: vzemite skodelico kislega mleka, otrobov ali ovsenih kosmičev, dodajte tri žlice medu in to pojejte vsako jutro, pa boste varni pred prehladom. Tako pravijo nekateri čebelarji z izkušnjami.
Med je koristen tudi pri odpravljanju nespečnosti. vsak večer je dobro popiti kozarec tople vode, v kateri smo raztopili žlico medu. Vendar pazite, voda ne sme biti prevroča, ker tako uničite del koristnih sestavin v medu.
Med v želodcu ne fermentira, zato ne povzroča napenjanja in krčev. Ker v glavnem vsebuje sladkor, ki gre takoj v kri, ni nevarnosti, da bi se v želodcu na njem namnožile bakterije. Je odlično zdravilo za slabokrvne in podhranjene ljudi. Znan pa je tudi kot energetski dodatek za športnike in rekreativce, ki pred večjimi ali manjšimi napori radi posegajo po njem.
Med priporočamo tudi ljudem, ki so jim specialisti-kardiologi ugotovili šibko srce, znano tudi kot srčno popuščanje. Eden od škotskih zdravnikov je v Lancetu, znani medicinski reviji, objavil članek, v katerem zatrjuje, da je pri svojih bolnikih s srčnim popuščanjem z rednim uživanjem medu dosegel precejšnjo okrepitev srčne mišice. Imel je tudi izkušnjo z bolnikom s pljučnico, ki je med zdravljenjem pojedel približno kilogram medu in se je zelo hitro in dobo pozdravil, čeprav je imel sicer hude težave s srcem. Znano pa je, da bolniki s srčnim popuščanjem zelo težko prebolijo pljučnico. Seveda je treba poudariti, da za vse te bolnike velja, da so se zdravili tudi z zdravili, med pa je k ozdravitvi bistveno pripomogel.

Medicinske raziskave z medom

Novejša zgodba, objavljena prav pred kratkim, opisuje starejšega sladkornega bolnika z razjedo na levem stopalu. Zdravnica, ki ga je zdravila, pripoveduje, da je bilo stopalo močno otečeno in obarvano roza. Štirinajst mesecev pozneje je proti zdravilom odporna bakterija iz stopala naredila skoraj neprepoznavno črno maso. Najprej so ubogemu bolniku odrezali dva prsta, svetovali pa so mu popolno amputacijo, vendar jo je bolnik zavrnil.. Zdravniki so ga poskušali zdraviti na vse mogoče načine, a jim ni uspelo. Bolnik se je petkrat zdravil v bolnišnici, imel je štiri operacije, pojedel je ogromno različnih antibiotikov, vendar je kazalo, da ni nič od tega učinkovito. Bolnik  pa je amputacijo, ki bi mu rešila življenje (bakterija bi se drugače razširila po telesu), vztrajno zavračal. Zdravnica dr. Jennifer Eddy, ki je prebirala zapise starih Sumercev, je pomislila, da bi poskusila še po davnem izročilu, torej zdravljenje z medom. Na gazo, ki je bila malce večja od razjede, je namazala med, pravzaprav je gazo potopila v med, da je bila prepojena z njim. Potem jo je namestila na razjedo in zavila. Že v dveh tednih so se pokazali prvi znaki celjenja. Črno obarvani predeli so postali spet lepo rožnati, koža je počasi dobila pravo barvo. Dobro leto pozneje je bolnih lahko spet hodil. Po tej izkušnji je dr Eddy med uporabila še nekajkrat. Samo en bolnik med dvanajstimi se z medom ni pozdravil. Ugotavljati je začela, da se učinkovine medu očitno lahko bojujejo proti bakterijam, ki so odporne proti antibiotikom, celo proti bakterijam iz A skupine streptokokov, torej slovite mesojede bakterije, pa tudi proti streptokokom, odpornim proti metilcilinu in znanim kot MRSA, ki so znani po tem, da dobesedno "požrejo meso", torej uničujejo mišice.

Zdravilo za rane

Med učinkovito zdravi rane, razjede in opekline. Zgodba iz naših logov: mlado dekle, ki se je rado vsak dan natikalo na kotalke, je grdo padlo, grob pesek ji je dobesedno posnel kožo na zgornjem delu desne noge. Njena mati, ki se je nekoliko spoznala na učinkovanje medu (njen oče je gojil čebele), je prav tako kot ameriška zdravnica gazo pomočila v med in ji nogo zavila. To je ponavljala vsak dan in rana se je zelo hitro zacelila.
Med poskusno pri zdravljenju uporabljajo v nekaterih nemških bolnišnicah, že nekaj časa ga uporabljajo tudi v Veliki Britaniji, Avstraliji in na Novi Zelandiji, pa tudi ponekod v ZDA. Peter Molan, direktor oddelka za raziskave z medom na univerzi Weikato v Novi Zelandiji, pravi, da je zbral rezultate 20 raziskav, ki jih bo zdaj preučil. V njih je sodelovalo okrog 2000 prostovoljcev. Analiziral pa bo učinke medu na bakterije, ki so odporne proti antibiotikom. Na njegova odkritja se bo medicina verjetno morala odzvati.

Članek napisan v reviji Jana

Nazaj