|
|
Zgodovina Čebelarskega društva Novo mesto
Čebelarska podružnica Novo mesto je bila
ustanovljena 28.7.1907, ko je bila tudi
»pravno« registrirana pri Slovenskem čebelarskem
društvu v Ljubljani (ustanovljeno 1897/1898).
Njen prvi vodja – načelnik je postal Rohrmann, njegov namestnik
nadučitelj Gebauer.
Pomembni ustanovni člani so bili še učitelj Lapajne (oskrbnik
čebelnjaka na kmetisjki šoli Grm), železniški uradnik
Tonejec in delovodja Globevnik. Omenjen odbor je prirejal enodnevna in
dvodnevna predavanje v šolskem čebelnjaku kmetijske šole
na Grmu in na širšem območju Novega mesta. Objavljal je
čebelarske članke v Dolenjskih novicah ter opozarjal na probleme
nekontroliranjega dovoza čebel na obilne ajdove paše v
novomeškem okolišu.
Leta 1925 je delo v prodružnici na novo zaživelo, ko so stopili na čelo odbora Vales, Puš in Lilija. S svojim prihodom so poživili tudi delo v sosednjih podružnicah. Na predavanjih so še vedno govorili o prednostih panjev s premakljivimi satjem (AŽ panj), o praktični uporabi in koristi takih panjev pa so se vedno lahko prepričali na kmetijski šoli Grm.
Leta 1929 so sodelovali na kmetijski razstavi, organizirali so pet predavanj, za člane podružnice so kupili točilo in ga posojalo za nizko odškodnino ter pripravili načrt za zadrugo. V tem letu je imela podružnica 49 registriranih članov, katerim je pomagala pri dobavi sladkorja za pitanje čebel in izposojala čebelarsko literaturo.
Naslednje leto je na dunajski čebelarski šoli z odličnim uspehom napravil izpit za učitelja čebelarstva predsednik novomeške čebelarske podružnice, Ludovik Puš, ki se je tega leta tudi zelo zavzemal za ustanovitev čebelarske zadruge. Do takrat so bile v Jugoslaviji ustanovljene samo tri čebelarske zadruge (Beograd, Zagreb in Dubrovnik). Ker centralno društvo v Ljubljani njegovi ideji ni nudilo nikakršne podpore, ideje ni mogel registrirati.
Leta 1932 je podružnica osnovala podružnico
(Društvene čebelarne) pri članu Ignaciju Medvedu v Kandiji, kjer
so imeli na zalogi razne čebelarske potrebščine. Prevzemali so
tudi vosek in voščine, ga menjali za satnice, pripravljali
zemljevid o pašah v kotlini reke Krke in Gorjanskih pobočij
(inž. Urbas), pripravljali so pot čebelarski zadrugi in se pripravljali
na ustanovitev Zveze čebelarskih podružnic. Predsednik Puš je
imel več predavanj na Dolenjskem, podružnica pa je imela 56
registriranih čebelarjev.
Leta 1933 je predsedstvo podružnice prevzem inženir Urbas, njen
dotedanji predsedni Puš, pa je bil izvoljen za častnega člana
podružnice. 12.11. tega leta je čebelarska podružnica v Novem mestu
sklicala ustanovni občni zbor Zveze dolenjskih čebelarskih podružnic v
prostorih kmetijske šole na Grmu. Vabljene so bile naslednje
podružnice: Žalna, Šentvid pri Stični, Šentrupert,
Šmarjeta, Cerklje, Črnomelj, Trebnje in Žužemberk. Žal, zaradi
premajhne udeležbe, ni prišlo do ustanovitve zveze.
Leta 1934 je odbor postavil podružnični čebelnjak nad Cerovcu pod Gorjanci in pripravil več predavanj. Na proslavi ob 200 letnici rojstva prvega državnega čebelarja na Dunajski čebelarski šoli Antona Janše, je predaval g. Mervič, ravnatelj meščanske šole v Novem mestu. Pričeli so tudi s pripravami za ustanovitev plemenilne postaje. Odmeven je bil tudi tridnevni čebelarski tečaj, ki ga je organizirala podružnica skupaj s kmetijsko šolo leta 1935. Ob 30 letnici podružnice pa so skupaj z belokranjskimi čebelarji sodelovali na obrtni razstavi, ki je trajala kar 10 dni. Pripravili so 20 predavanj v Novem mestu in v okoliških podružnicah, po smrti Ignacija Medveda pa so likvidirali društveno čebelarno.
Pred drugo svetovno vojno so nameravali ustanoviti še plemenilno postajo za vzrejo slovenske sivke na Podstenicah v Kočevskem rogu, vendar jim je vojna vihra to preprečila. Vojna je uničila čebelarjem naše in okoliških podružnic več kot 1000 panjev, izseljenih, umorjenih ali pogrešanih je bilo več pomembnih čebelarjev (Majzl – Šmarjeta, Hudoklin – Brusnice, Kocjan – Verdun, ...).
Po letu 1945 so preživeli čebelarji zopet združili vrste in v Novem mestu, 18.11.1945 osnovali podružnico čebelarske zadruge za Slovenijo, ki je imela poleg organizacijske še široko gospodarsko dejavnost. Na ta način so zmanjšali težave pri nakupu sladkorja, panjev, lesa, opreme, saj je bilo omenjene reči zelo težko dobiti na trgu. V podružnico čebelarske zadruge so bile organizirane vse podružnice, ki so v preteklosti delovale na širšem področju Novega mesta.
V letih 1951/1952 so se čebelarske zadruge
reorganizirala v samostojna društva. Tudi novomeška
podružnica se je razdelila na več čebelarskih društev v okviru
Čebelarksega društva Novo mesto.
Prvi povojni predsednik je ponovno Josip Vales, ki je bil ključna
oseba društva med leti 1920 in 1959, čebelaril je več kot 50
let, več kot 30 let je bil predsednik ali tajnik društva, 46 let
je vodil opazovalno postajo medenja (v Novem mestu 39 let). Za vse
zasluge in trud ga je čebelarsko društvo Novo mesto imenovalo za
svojega častnega člana in častnega predsednika.
Šestdeseta in sedemdeseta leta zaznamujejo konec medenja na ajdovih pasiščih, vsakoletne težave pri nakupu denaturiranega sladkorja za zimsko krmljenje čebel, povečanega prevažanja čebel, izobraževanja in vzgoje čebelarskih preglednikov, ...
Konec sedemdesetih in začetku osemdesetih let so se družine – društva, ki so še delovala v sklopu Novomeškega društva tudi pravno formalno ločila od Novomeškega društva in ustanovila lastna (Dolenjske toplice, Dvor, Šmarjeta, Šentjernej, Mokronog) ali pa so ustanovili lastna društva (podjetje Krka). Članstvo društva se je tako zmanjšalo iz več kot 170 članov na približno 70.
Manjša društva so postala lažje vodljiva in operativnejša, tako se je rodilo več čebelarskih krožkev na osnovnih šolah (ČD Novo mesto: OŠ Mirna peč, OŠ Stopiče, OŠ Milke Šobar Nataše, OŠ Bršljin, OŠ Otočec; ČD Krka: OŠ Katja Rupena in OŠ Grm). Smelo in kvalitetno zastavljena akcija pa je v desetletju zamrla. Poglavitni razlog za opustitev vseh krožkev je bil parazit varoza, ki je prenekateremu čebelarju zdesetkala čebelje družine. Zaradi tega je upadlo zanimanje za čebelarstvo pri učencih, šolah in čebelarjih.
Osemdeseta so predstavljala vrhunec prevozništva, saj smo se čebelarji našega društva dostikrat srečevali na Slavonskih poljih oljne repice in gozdovih akacije, na lipi v okolici Virovitice, kostanju doma ali na Petrovi gori, pozno poleti pa smo prepotovali širne gozdove Kočevskega roga ali Gorskega kotarja. Kadar pa je medil žepek smo zaključili čebelarsko sezono v Liki.
Po osamosvojitvi Slovenije in uvedbi meje s Hrvaško je večina naših prevoznih čebelnjakov obstala. Od več kot 20 prevoznih kamionov jih danes prevaža le peščica. Razlogi so povezana z večjim tveganjem pri pridobivanju medu – nestanovitna klima ne omogoča konkurenčnih donosov in v neorganiziranem odkupu medu za primerno ceno.
Članek objavljen v biltenu kmetijske šole Grm
Avtor: Emil Luzar